Omemba: Pia Prezelj

»Evelina Umek že od svoje mladosti dejavno povezuje prostor slovenskega kulturnega obrobja z osrednjeslovenskim.«

»Kot pisateljica kljub vsem konfliktom in stiskam zaupa v moč kulture in literarne besede.«

»Ženski odbor Slovenskega centra PEN podeljuje nagrado od leta 2013, z njo pa izpostavlja literarne ustvarjalke in njihovo delovanje v širše družbeno dobro.«

»kot jabolko sladko, visoko na veji se tako na eni strani odpira vprašanju zakona ter pri tem izhaja iz moje lastne poroke in ločitve, na drugi pa - tudi v luči vse večje bivanjske negotovosti - vprašanju radikalizacije posameznikov in skupin, ki prav tako iščejo zavetje in varnost, a ju vzpostavljajo z vzvodi strahu in nasilja.«

»saj poroka ni poroka, če ni vsaj malo tudi ohcet.«

»Ker se cikel gledaliških esejev Takorekoč giblje med teoretskim in literarnim, med intimnim in javnim, med osebnim in skupnostnim, sem se v svojem eseju odločila razpreti temo pripadnosti in s tem povezane želje po domu, po varnosti.«

»Kot jabolko sladko, visoko na veji se tako na eni strani odpira vprašanju zakona ter pri tem izhaja iz moje lastne poroke in ločitve, na drugi pa - tudi v luči vse večje bivanjske negotovosti - vprašanju radikalizacije posameznikov in skupin, ki prav tako iščejo zavetje in varnost, a ju vzpostavljajo z vzvodi strahu in nasilja.«

»Saj poroka ni poroka, če ni vsaj malo tudi ohcet.«

»Problemi, ki jih naslavljajo knjige, o katerih govorimo, so kompleksni, ne da se jih zlahka rešiti. Tudi festivala ne ustvarjamo z naivno mislijo, da bomo na njem z roko v roki odkrili rešitve. Ampak o problemih je treba govoriti in tudi o umetnosti, ki se jih dotika. Itn. odpira še en prostor za pogovor o literaturi, umetnosti in problemih in teh prostorov ni nikoli preveč.«

»S svojim delom in delovanjem nenehno opozarjam, da smo okvire nacionalnih književnosti prerasli in je naposled prišel čas za novo ali pa morda ne tako zelo novo, razumevanje književnosti kot tiste svetovne.«

»Dom ni samo streha nad glavo.«

»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«

»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«

»Tako je nečimrna, da še vedno ne mara, da bi ji rekla ’mama’, čeprav jih ima na grbi že devetdeset.«

»V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki bo po načrtu vsebovala vsaj tri tisoč strani in bo zaobjela zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako iste zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.«

»Ko ima kdo v družini rojstni dan, se na praznovanju zbere cela družina in mene po navadi doleti naloga, da pazim na majhne otroke. Glede na to, da svojih nimam, vsi mislijo, da mi s tem delajo uslugo.«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Utrujen je. Ves svet je utrujen. Tudi Sonce in Luna. In zvezde. Utrujeni so tudi angeli in oblaki, ki se smejijo na zlatih slikah.«

»Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli 'ravnaj po svoji vesti ...' Vpili so: 'Za vero, dom, cesarja!'«

»Aicelina se je umirila šele v težki železni kletki, ki je čakala, da jo potegne na dno reke. Tudi množica ljudi je utihnila, tako da je za trenutek nastala čudna tišina.«

»So stvari, ki se jih lahko pove, in stvari, ki se jih ne sme povedati. Potem pa je tu še tisto, kar se pove zlahka, in tisto, česar se ne da povedati, kar je neupovedljivo z besedami, ki so na voljo. Slednje skuša Ana Pepelnik uloviti v zbirki To se ne pove.«

»včasih jezika preveč in včasih premalo«

»Pomemben se mi zdi tudi molk, saj se v njem skriva vse oziroma en cel kup pesmi«

»Hotel sem ujeti univerzalnost, prvinskost, to, kar se ponavlja.«

»Vse moje pisanje izvira iz podobe.«

»V pesniško zbirko vstopiš kot v biblijsko povodenj.«

»Tako se prava zgodba dogaja drugje, v spominih oseb, ki jih drobci asociativnega toka misli naplavijo na površje (...)«

»Gorica je potovanje skozi čas, skozi vojne, skozi države, je zgodba o identiteti, pripadnosti, boju za medčloveško spravo, ki napram absurdnim političnim dejanjem skozi 20. stoletje do danes predstavlja resnično, otipljivo življenje«

»Je predvsem njegov lastni jezik, ki se razpira v različne govorne registre, spaja z govorico ljudi, ki jih je srečal in jih srečuje na svoji življenjski poti, predvsem pa se v povezavi z naravo rodnega Prekmurja razpira mitološkim svetovom, legendam in bajkam«

»Moje občutenje je, da poezija povezuje na najgloblji ravni. Želja po bližini in želja po intimi je danes zelo velika, ker živimo zelo odtujeno. Poezija omogoča, da nekaj zelo osebnega, zelo subjektivnega ponesemo do drugega človeka na način, da deluje tudi v njem.«